black and white picture of bald man thinking


Delovna terapija je zdravstvena stroka, ki poleg zdravstvenega pokriva tudi socialno področje in je tako pomembna vez med zdravstvenim in socialnim modelom. Posamezniku omogoča, da kljub omejitvam, tako fizičnim kot duševnim, lahko opravlja zanj pomembne naloge in uresničuje vloge v vsakdanjem življenju. Delovna terapija posamezniku omogoča samostojno izvajanje vsakodnevnih življenjskih aktivnosti, preprečevanje posledic bolezni ali poškodbe ter ohranjevanje in zviševanje stopnje zdravja. Cilj delovnoterapevtske obravnave je ljudem, ki se soočajo z boleznijo, poškodbo ali posledicami stranja, omogočiti lažje in/ali samostojnejše delovanje v svojem vsakodnevnem življenju.

Pred začetkom obravnave delovni terapevt naredi s posameznikom in/ali njegovimi svojci intervju, v katerem posameznika spozna, se seznani z njegovimi težavami in njegovimi željami. Naslednji korak je izdelava individualnega načrta delovne terapije, katerega izdela glede na želje in zmožnosti posameznika. Pri načrtu se upošteva tako mnenje zdravnika kot  želje svojcev. Delovni terapevt pri svojem delu uporablja terapevtske aktivnosti, ki vključujejo učenje in samostojno izvajanje posameznih veščin. Aktivnosti, ki se izvajajo so lahko čisto enostavne pa vse do zahtevnejših in bolj zapletenih. Poleg izvajanja aktivnosti, ki posamezniku omogočajo večjo samostojnost, delovni terapevt sodeluje tudi pri prilagajanju domačega in delovnega okolja spremenjenim funkcionalnim zmožnostim, ki so posledica poškodbe, bolezni ali staranja. Katere aktivnosti delovni terapevt izbere in kako jih uporabi, je odvisno od vrste bolezni, poškodb oziroma vrste in obsega prizadetosti ter od želja in potreb posameznika. Najpogostejše prizadetosti so: duševna bolezen, motnje v duševnem in telesnem razvoju, stanja po obolenjih in poškodbah možganov (npr. kap, poškodbe glave), telesne prizadetosti (paraplegija, tetraplegija, amputacije, opekline, poškodbe rok), odvisnosti in staranje. V delovnoterapevtsko obravnavo se lahko vključi kdorkoli, ki jo potrebuje, pa naj bo to otrok, odrasel ali starostnik.

Področja delovanja delovne terapije so dnevne aktivnosti/skrb zase, igra/aktivnosti prostega časa ter delo in produktivne aktivnosti. Na področju skrbi zase delovni terapevt pomaga posamezniku ohranjati in izboljšati samostojnost na področju ožjih in širših dnevnih aktivnosti. Sem spadajo: oblačenje/slačenje, obuvanje/sezuvanje, umivanje, hranjenje, ustna higiena, skrb za urejenost (ličenje, česanje, sušenje las, urejanje nohtov,), nega osebnih pripomočkov (slušni aparati, kontaktne leče, očala, proteze,), samooskrba z zdravili (jemanje zdravil, sledenje predpisanim dozam,), komunikacija, socializacija, funkcionalna mobilnost (mobilnost v postelji, uporabljanje invalidskega vozička, transferji v posteljo/na stol/v avto/na stranišče/v kad,), uporaba javnih sredstev (obvladovanje širšega okolja, uporaba transportnih sredstev,).

V področje aktivnosti prostega časa spada igra in prostočasovno raziskovanje (prepoznavanje interesov, spretnosti, izbira prostočasovnih aktivnosti) ter igra in izvajanje prostočasovnih aktivnosti (udeležba v prostočasovnih aktivnostih, ustvarjalne aktivnosti, družabne aktivnosti,). Delovni terapevt posamezniku pomaga aktivno preživeti njegov prosti čas (ustvarjanje, branje, družabne igre,…).

Rate this post